Deseta MEPI SMGŠ odprava
V soboto, 29. 9. 2023, smo se MEPI-jevci bronaste stopnje odpravili na naš zadnji pohod te stopnje.
Začeli smo na glavni avtobusni postaji v Ljubljani, kjer smo naše težke nahrbtnike odložili med prtljago avtobusa in se odpeljali do Cerknice. Na postaji v Cerknici smo izstopili in se koordinirali. Razdelili smo potrebno opremo ter se hitro odpravili na pot. Našli smo si dolge veje, ki so nadomestile pohodniške palice ter se odpravili proti vrhu Slivnice. Pot je bila dolga ter naporna, vmes smo prebolevali kruto lakoto. Steza je bila zelo scenska s številnimi lepimi prizori: zelene jase, lepi razgledi na Cerknico, prostrani gozdovi in tako naprej. Pot nas je peljala mimo doma na Slivnici pa vse do vrha z oddajniki. Za prvi dan hoje smo na vrhu Slivnice (1114 m) zaključili z vzponi, sledila je le še pol navzdol.
Drugi del poti je bil zelo naporen, saj smo se spuščali po številnih ostrih ovinkih, ves čas po klancu navzdol. Ko smo končno prišli do vznožja, smo se odpravili proti Brezju, majhnem kraju na naši poti. Tam smo se za kratek čas ustavili ter malce nadlegovali profesorici, ki sta nas spremljali. Najraje bi kar prisedli k njima v avto, saj smo imeli noge že kar razbolene od hoje. Nadaljevali smo proti Begunjam pri Cerknici, kjer smo dotočili vodo v lokalnem vodnjaku, prijazen gospod pa nam je prinesel domače grozdje. Blizu vasi smo si postavili šotore in si pripravili naše čudovite makarone z omako. Šotore smo zlahka postavili, s prižiganjem ognja pa smo se trudili zelo dolgo, saj je bilo zelo vlažno. Po dolgem času smo le zakurili ter si pripravili še čevapčiče. Ob toplem ognju smo se še nekaj časa družili ter se kar pozno odpravili spat.
Naslednji dan smo hodili po bolj položni poti z manj vzponi vse do Borovnice. V mali vasici smo se ustavili ter si pripravili preostale makarone. Ta dan smo bili vsi že malo utrujeni, ampak zaradi položne poti ter s polnimi trebuhi nam ni bilo tako hudo hoditi. Na poti je bilo veliko čudovitih razgledov. V Borovnico smo prispeli utrujeni in z izčrpanimi nogami, vendar smo se le spravili do železniške postaje, kjer smo si razdelili »nasmejane« mandarine ter čakali na naš dolgo pričakovani vlak do Ljubljane.
MEPI odprave so nas naučile kar veliko: kako si pravilno razdeliti hrano, koliko vzeti vode, hrane in oblačil za s sabo, ter še posebej, kako lahko sami vplivamo na motivacijo. Izmenjali smo si mnogo znanja, prehodili dolge poti in s težavo prižigali ognje. Kar veliko smo stokali, ampak že komaj čakamo na srebrno stopnjo, saj so dogodivščine med MEPI odpravami res nepozabne.
📝 Mark Antonij Novak
📸 Tosja Novak